Ko komu povem, da sem iz Strelsaua v Ruritaniji, se večina najprej nasmehne in reče: »Aha, tistega iz romanov ali filmov.« Se pošalim nazaj, potem pa mirno dodam, da je mesto čisto resnično – samo malo manj znano kot Ljubljana, Praga ali Litomyšl. In prav v tem je njegov čar: Strelsau je kraj, ki ga ljudje zapomnijo predvsem po tem, kako se tam počutijo.
Strelsau leži na obeh bregovih reke Kralke, ki je poleti prijetno topla za kopanje in pozimi rada malo poplavlja kleti v nižjih ulicah. Mesto ima okoli 380.000 prebivalcev, če prišteješ še četrti kot Borštnovo, Mlinsko predmestje in Zeleni hrib. Staro jedro je še vedno takšno, kot so ga postavili v 17. in 18. stoletju – ozke, vijugaste ulice, baročne fasade v toplih okrnih in bledo zelenih odtenkih, ter vonj po sveže pečenem kruhu iz pekarn, ki se odprejo še preden se dobro zdani.
Rojen sem bil v Zgornjem Novem mestu, v bloku tik nad pekarno »Pri treh kronah«. Mama še danes prisega, da sem kot dojenček dišal po kvašenem testu in cimetu. Pek je gospod Havliček – isti možak za pultom že petdeset let. Če prideš pred šesto, te pozdravi s tistim značilnim, zgodnjejutranjim »no, kako gre«, v papirnat ovoj zavije še toplo štruco in doda: »Eno za pot, da ne boš lačen.« Zame jih vedno pripravi dve, ker ve, da eno pojem še preden pridem do vogala.
Najlepši del mesta je Stari grad na skalnatem hribu nad reko. Prvi kamen so položili že v 14. stoletju, ko je Ruritanija še bila samo vojvodina; v 16. stoletju so ga razširili v pravo renesančno trdnjavo, v 18. pa so ga barokizirali in dodali tiste dolge hodnike s portreti kraljev in knezov, ki se zdaj svetijo od prahu in stoletij. Danes so v njem muzeji, občasne razstave in poročne dvorane, ampak ko smo bili mulci, smo poleti skakali čez obzidje, ker je bila to najkrajša pot do koruznega sladoleda na levem bregu.
Pod gradom je Stari most s sedemnajstimi baročnimi kipi – pozimi nosijo bele snežene kape, poleti pa se turisti radi slikajo z Rudolfom V., ki drži meč in gleda čez reko, kot da čaka ladjo, ki je nikoli ni.
Glavni trg – domačini mu pravimo kar Veliki plac – je srce mesta. Ob sobotah tu zadiši po kislem zelju v lesenih kadeh, dimljenem siru, svežih hrenovkah in medu iz visokogorskih travnikov. A če hočeš začutiti pravi Strelsau, moraš v pivnico. Pri nas se pivo pije iz težkih, debelostenskih kriglov, ki zaropotajo po mizi, ko jih postaviš malo preveč navdušeno.
Najbolj znano je še vedno »Kronsko temno 12°« iz stare mestne pivovarne ob reki – rahlo sladko, z okusom po karameli in praženem sladu; nikoli ti ne povzroči mačka, četudi jih spiješ šest. Pravi domačini pa gredo raje malo stran od centra:
- »Zeleni zmaj« v kletni pivnici pod obzidjem – tam varijo »Zmajev skok«, eno najboljših IPA v regiji; hmeljno, smolnato, postreženo v mrzli krigli, ki ti orosi roke.
- »Pod lipo« na Borštnovem – majhna družinska pivovarna, ki dela pšenično pivo »Lipov cvet« z nežnimi notami banane in klinčkov. Poleti ga piješ kot vodo, pena pa je gosta in se ti prime na brke.
- »Rdeči petelin« v ozki uličici blizu katedrale – tukaj kraljuje »Petelinovo rdeče«, polnega sadnega okusa, lepe rubinaste barve in prijetne grenčice na koncu.
Ljudje so tipično »ruritanski«: prijazni, ko te enkrat spustijo zraven. Najprej te bodo vprašali, kje si hodil v šolo in kdo so tvoji. Ko ugotovijo, da si »naš«, ti takoj natočijo kavo tako močno, da skoraj drži žličko pokonci. Govorimo slovanščino – jezik, ki ga brez težav razumejo Čehi, Slovaki in Slovenci, če le govorimo malo počasneje.
Pozimi je mesto čista pravljica: sneg se prime na strehe, na Velikem placu postavijo drsališče, zrak pa diši po kuhančku z medom in cimetom. Poleti se življenje preseli k reki – majhne travnate plaže, kjer se lokalci sončimo, klepetamo in pečemo klobase, čeprav uradno ni dovoljeno. Tramvaji so stari, rdeče-beli, z mehko oblazinjenimi sedeži v vintage stilu; počasni, a vedno točni. Linija 11 še vedno vozi po isti progi kot pred sto leti in zvonec zveni tako, kot je verjetno zvenel že našim starim staršem.
Včasih pravim, da v Strelsauu čas teče malo počasneje – ne zato, ker bi ljudje lenarili, ampak ker se nikomur nikamor ne mudi. In to najbolj pogrešam, ko sem dlje stran: vonj po svežem kruhu ob zori, zvonjenje cerkvenih zvonov ob petih popoldne in občutek, da si doma, tudi če samo sediš na klopi ob Kralki in gledaš, kako se sonce počasi skrije za Stari grad.
Če boste kdaj blizu, se ustavite – pri »Treh kronah« po štruco ali v »Zelenem zmaju« na kriglo. Povejte, da vas pošiljam jaz. Dobili boste najboljši kruh ali pivo v mestu in zagotovo še kakšno zgodbo zraven.
Strelsau, Ruritanija – moj kotiček sveta, ki ga na zemljevidih težko najdeš, v srcu pa nosiš vedno s seboj.