Kmalu bo !

Nekoč v daljni deželi, kjer so orodja šepetala sanje in les dišal po možnostih, je živel mojster z rokami, polnimi čarovnij. Vsak dan je iz sveta prinašal domov stare zaklade: tu razpokano uro, tam zarjavelo kolo, pa še kakšen čuden stroj, ki je pozabljal svoj namen.

"Ah," si je govoril, medtem ko je razmišljal globoko, "to uro ne bom samo popravil, ampak ji dodal zvončke, ki bodo peli pesmi vetra! To kolo pa ne samo zgladil, temveč ga spremenil v leteči voz, ki bo plesal po oblakih!" In v mislih je že snoval nove čudeže: morda most iz svetlobe ali hišo, ki raste sama.

A glej ga zlomka! Komaj je en zaklad spravil v kot, že je prihajal nov: škatla z vijaki, ki so klicali po avanturi, ali pa stara svetilka, ki je obljubljala zvezdno nebo. Stare sanje so se kopičile v omarah, pokrite s prahom čakanja, medtem ko so nove ideje plesale okrog njega kot muhe okrog medu.

Mojstra je to začelo srbeti kot srbečica od preveč načrtov. "Dovolj je besed!" je zagrmel sam sebi. "Čas je za dejanja! Danes bom vse uresničil!" Zgrabil je kladivo in se odpravil... ne v delavnico, ampak po malo navdiha v naravo. "Samo kratek sprehod," si je rekel, "da se misli zbistrijo."

Tam v gozdu, med šelestenjem listov in petjem ptic, je zagledal čudeže: drevo, ki se je upogibalo kot lok, reko, ki je tekla kot časovni stroj. "Oho!" je vzkliknil. "Iz tega drevesa bom naredil samohodno kočijo! In reka? Ah, vodni mlin, ki bo proizvajal sanje!" Nove ideje so ga obdale kot roj metuljev, in stare sanje so spet obležale v omarah, čakajoč na "kmalu".

Kdor lovi ideje kot zajce v gozdu, bo imel polno omaro sanj, a prazne roke del. Potrpežljivost je lepa, a dejanja so tista, ki gradijo mostove – ne samo v mislih.